Adaptogeni

 avtor članka: Robert Babič; 05.11.2012

 Tisti, ki se resno ali vsaj rekreativno ukvarjamo s športom, in tisti, ki so pogosto v stresnih situacijah in iščejo rešitev za lažje spopadanje s stresom, smo se že srečali z adaptogeni. Kaj sploh so adaptogeni?

 To so vse snovi, ki povečajo odpornost organizma na stres. Da bi bolje razumeli nastanek potrebe po adaptogenih, se je treba ozreti v zgodovino. Adaptogene ter druge zdravilne rastline in živalske izvlečke so poznale vse stare kulture in jih tudi uporabljale. Razvoj sodobne medicine in farmakologije pa je tako miselnost spremenil, vsaj v razvitem zahodnem svetu. V zadnjih 20 letih pa se tudi zahod vrača k večji rabi rastlinskih izvlečkov.

 Sodobno raziskovanje rastlin za povečanje delovne storilnosti in odpornosti na vsakodnevne pritiske so v poznih 40. in zgodnjih 50. letih prejšnjega stoletja začeli Rusi. V času hladne vojne sta bila tekmovalnost in dokazovanje premoči med SZ in ZDA na višku na vseh področjih, na vojaškem, znanstvenem, kulturnem, športnem ... Ob tem je bil pretok informacij močno nadzorovan, sovjetska meja je bila zaprta za izhod informacij, hkrati pa so imeli sovjetski znanstveniki prost pretok znanstvene literature in informacij, ki so jih s pridom izkoriščali. Seveda je bilo eden od načinov pridobivanja informacij tudi vohunjenje na vseh področjih.

 Skupina sovjetskih znanstvenikov pod vodstvom dr. Nikolaja Lazareva je dobila nalogo najti snov, ki bi njihovi eliti, političnemu vrhu, elitnim vojaškim enotam in športnikom, povečala psihofizično storilnost, a hkrati ne bi imela stranskih učinkov. Lazarev je že med vojno proučeval nekatera poživila, ki so jih dajali vojakom (amfetamini, kokain), a ni bil zadovoljen s kratkotrajnim delovanjem, hitrimi spremembami počutja, od evforije do depresije, in povzročanjem odvisnosti. Uporaba teh poživil bi bila v boju bolj ali manj upravičena, v mirnem času in z dolgoročnega vidika pa bi povzročala številne zdravstvene težave. Telesni odziv na stres in neškodljive možnosti dolgotrajnega odpora na stres so bili predmet intenzivnih raziskav po vojni. Pri tem so se močno opirali na dognanja endokrinologa Hansa Selya. Selye, kanadski priseljenec madžarskega rodu, je bil eden prvih, ki je sistematično raziskoval učinke in odziv telesa na obremenitve iz okolja. Stres je opredelil kot splošen, nespecifičen odziv telesa na stresorje oziroma dražljaje iz okolja. Leta 1936 je razvil teorijo splošnega prilagoditvenega sindroma (angl. general adaptation syndrome, GAS). V njej je opredelil stres kot enega poglavitnih dejavnikov za nastanek bolezni, ker kronični, neprekinjeni stres v telesu povzroči močne in trajne kemične spremembe. Organizem se na stresor vedno odzove po enakem vzorcu reakcij ne glede na njegov vzrok in posledico, in sicer v treh korakih: alarm, odpor in izčrpanje.

 Koraki in biokemični odziv telesa na stres po teoriji splošnega prilagoditvenega sindroma:

  •  Alarm -  Prilagoditveni odziv: močno delovanje nadledvičnih žlez, živčnega sistema, katabolično stanje 
  •  Odpor -  Prilagoditev na stres, anabolično stanje 
  •  Izčrpanost -  Upad in izguba zmožnosti na prilagoditev, katabolično stanje

 Raziskave sovjetskih strokovnjakov so bile pri proučevanju delovanja različnih snovi v telesu strogo omejene z navodili, kako naj snov učinkuje, kakšne lastnosti naj ima, kako naj se jemlje. Dr. Lazarev je ob upoštevanju teh meril leta 1947 prvič uporabil izraz adaptogen (iz latinskega glagola adaptare, kar pomeni prilagoditi) in ga takole opredelil:

 »Adaptogen je snov, ki organizmu omogoča učinkovit odpor na vse negativne stresorje psihične, fizične, kemične in biološke narave tako, da povečuje nespecifično odpornost organizma in mu omogoči prilagoditev na stres.«

 Rezultat teh raziskav je bil prvi sodobni sintetični adaptogen iz družine kortikosteroidov, dibazol. Ta je bil po izsledkih raziskav zelo učinkovit za povečanje odpornosti organizma proti različnim vrstam stresa. Zelo uspešno so ga uporabljali pri epidemijah pljučnice, preizkušali so ga tudi na težkih fizičnih delavcih v razvijajoči se industriji. Povsod se je obnesel. Ena izmed težav je bila ta, da je bil dibazol izdelan v laboratoriju in so ga, če so poznali kemično sestavo, lahko izdelovali kjer koli, tudi na zahodu in tako bi lahko Sovjetska zveza izgubila strateško prednost. Lazarevi sodelavci in nasledniki, predvsem Israel Brekhman in Igor Dardimov, so nadaljevali raziskovanje, a so bili osredotočeni na naravne snovi. Največ raziskav je bilo opravljenih z azijskim ginsengom (Panax ginseng), rastlino, katere koren se je tisočletja uporabljal v tradicionalni kitajski medicini za spodbujanje vitalnosti. Učinkovitost ginsenga je znanstvenike prepričala o adaptogenem učinku zelišča. Velika težava je bila, da ginseng ni rasel na ozemlju SZ, poleg tega je bil zelo drag in težko ga je bilo masovno pridobivati. Brekhman se je nato usmeril predvsem v proučevanje rastlin iz družine bršljanovk (Araliceae) in leta 1959 odkril zanimive učinke rastline eleutero ali sibirskega ginsenga (Eleutherococcus senticosus). Ta je imela veliko prednosti pred azijskim ginsengom, čeprav botanično ni spadala v družino ginsengov.

Brekhman in Dardimov sta leta 1968 na podlagi raziskav postavila funkcionalno opredelitev adaptogena:

 - adaptogen nima stranskih učinkov ali so ti le blagi in prehodni (brez težav se lahko jemlje dolgoročno),

 - adaptogen povzroči nespecifičen odziv na vse oblike stresa in vrste stresorjev (krepi splošni odpor organizma na negativne vplive iz okolja),

 - adaptogen ima izravnalni vpliv na fiziologijo ne glede na odklon od fiziološke norme, ki jih stresor povzroči (adaptogen poživi utrujeno telo, pomiri nemirnost, deluje homeostatično)

 - adaptogen ne vpliva na telesno fiziologijo bolj, kot je to potrebno za dosego nespecifičnega odziva telesa (poživila in pomirjevala delujejo proti telesu, stopnjujejo le neko funkcijo in dolgoročno dodatno utrujajo organizem, adaptogen pa sodeluje s telesom: vpliva na vse funkcije hkrati in tako dosega ravnovesje v telesu, dolgoročno deluje na telo krepilno).

 Sibirski ginseng oziroma eleutero je postal predmet številnih sovjetskih raziskav na različnih skupinah in je vselej dokazoval učinkovitost. Izpolnjeval je vsa funkcionalna merila. Ker je rasel le v Sibiriji, je postal strateška dobrina, ki so jo v Sovjetski zvezi promovirali in znali finančno izkoristiti med političnimi somišljeniki.

 V tem času (poznih 60-ih in zgodnjih 70-ih) je postala raba anabolikov v vrhunskem športu splošno razširjena, zato so začele športne organizacije na tekmovanjih uvajati bolj ali manj učinkovite dopinške kontrole. Eleutero je tako postal tudi sovjetska skrivnost za premostitev obdobja, ko je športnik tekmoval in ni smel jemati poživil. Z uporabo te snovi je atletu namreč uspelo zadržati povečano telesno pripravljenost, čeprav v telesu več ni imel anabolikov in je bil pravzaprav »čist«.

 Razširjenost in priljubljenost eleutera sta še bolj spodbudili raziskave v Sovjetski zvezi, predvsem na športnem področju, te pa so v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja prinesle še druge nesteroidne, naravne anabolične snovi, ki so jih sovjetski atleti s pridom uporabljali na največjih tekmovanjih.

 Pravih dokazanih adaptogenov je precej, veliko daljši pa je seznam »možnih« adaptogenov. Zahod adaptogene še zmeraj težko prizna, saj so dvojno slepe študije (temelj zahodnjaške analitike) na velikem številu posameznikov težko izvedljive, drage, dobička pa je malo, saj je težko ali nemogoče patentirati nekaj, kar raste v naravi. Študij je sicer ogromno, in to predvsem v državah, kjer sta kultura in tradicija uporabe zdravilnih rastlin zelo močni. Druga težava pa je v zahodni miselnosti ali neučakanosti – učinek se mora pokazati takoj ali pa ga sploh ni. Adaptogeni niso zdravila in njihov učinek ni viden oziroma občuten takoj, temveč šele v daljšem obdobju. Kakor koli že, tudi če jih zahodna medicina in farmakologija (predvsem zaradi močnih lobijev) priznavata ali ne, še ne pomeni, da adaptogeni nimajo dejanskega merljivega pozitivnega učinka in da gre le za placebo učinek.

 V grobem lahko med najpogostejše učinke adaptogenov uvrstimo te:

  1.    preprečujejo oksidacijo (so močni antioksidanti)
  2.    pomirjajo ali poživljajo (odvisno, kako se počutimo)
  3.    ščitijo in uravnavajo delovanje jeter (delujejo hepatoprotektivno),
  4.    uravnavajo delovanje žlez z notranjim izločanjem,
  5.    ščitijo srce pred preobremenitvijo in lajšajo obremenitve (delujejo kardioprotektivno),
  6.    povečujejo pretok kisika v telesu in njegov izkoristek,
  7.    spodbujajo delovanje prebavnega trakta,
  8.    krepijo imunski sistem,
  9.    uravnavajo delovanje ledvic in varujejo ledvica,
  10.    povečujejo inzulinsko občutljivost in uravnavajo raven sladkorja v krvi,
  11.    spodbujajo in uravnavajo delovanje reproduktivnega sistema,
  12.    spodbujajo anabolizem in preprečujejo katabolizem,
  13.    uravnavajo delovanje mišično-skeletnega sistema,
  14.    spodbujajo kognitivne funkcije (ostrijo spomin, krepijo in povečajo pozornost),
  15.    povečujejo splošno pripravljenost, storilnost in odzivnost organizma,
  16.    ščitijo pred rakom (preprečujejo razvoj in množenje rakastih celic nekateri vrst raka ter pospešujejo njihovo odmiranje),
  17.    zmanjšujejo možnosti za vnetne procese v telesu,
  18.    uravnavajo željo po hrani in telesno težo.

 V nadaljevanju omenjam nekatere bolj znane adaptogene in nakratko predstavljam mineralno smolo - mumio. 

  •  Sibirski ginseng (eleutero; Eleutherococcus senticosus)
  •  Azijski ginseng (Panax ginseng) 
  •  Kitajska šizandra (Schisandra chinensis)
  •  Ameriški ginseng (Panax quinquefolius)
  •  Sladki koren (Glycyrrhiza glabra)
  •  Ašvaganda (Withania somnifera)
  •  Rožni koren (Rhodiola rosea)
  •  Kordiceps (Cordyceps sinensis)
  •  Reiši (Ganoderma lucidum)
  •  Rapontika (Rhaponticum carthamoides)
  •  Šiladžit (mumio; Asphaltum bitumen)

 Šiladžit je posebnost med adaptogeni. Ni rastlina niti živalski izvleček. Nastanek šiladžita je še vedno predmet domnev, najverjetneje gre za ostanke hranilno izjemno bogatih rastlin, ki so jih predelali čas, podnebni vplivi, bakterije in glive. Šiladžit oziroma mumio je temnorjava ali črna smola, ki jo najdemo v visokogorju Indije, Tibeta, Nepala, Kitajske, Rusije in Afganistana. Ob višjih temperaturah in neposredni izpostavljenosti soncu se izloča iz skalnatih razpok. Vsebuje humus, minerale, vitamine, sterole, organske kisline (fulvična, humična, benzoična in hipurična) in dibenzoalfapirone. Ima zelo bogato tradicijo rabe v starih kulturah. Uporabljali so ga pri skoraj vseh težavah. Je grenkega, trpkega, slankastega okusa, spodbuja tek, znižuje raven sladkorja v krvi, preprečuje in zmanjšuje vnetja, uravnava delovanje imunskega sistema, deluje močno antioksidativno, preprečuje in zmanjšuje alergične reakcije, uravnava živčni sistem in omogoča boljši spanec. Učinkovit odmerek: 500‒1000 mg, porazdeljeno čez dan. Previdnost je potrebna pri sočasnem jemanju diabetičnih zdravil, kot sta metformin in glibenklamid, saj lahko to povzroči preveliko zmanjšanje vsebnosti sladkorja v krvi.



ADAPTACIJA ORGANIZMA V EKSTREMNIH POGOJIH Z UPORABO MINERALNE SMOLE

Adaptacija je sposobnost organizma prilagoditve okolju. Tej nalogi v laboratorijskih pogojih se je posvetil N. A. Šelkovski s sodelavci leta 1965.

Kuncem so 58 dni peroralno aplicirali mumio v dozah 20, 40 in 100 mg/kg telesne mase. Živali so nameščali v hipobarično komoro in simulirali dvig s hitrostjo 20 m/sek. Na določeni simulaciji višine se je pri živalih pojavila hipoksija (pomanjkanje kisika). Prvi simptomi hipoksije pri kuncih, ki so dobili 100 mg/kg telesne mase smole mumio so se pojavili pri dvakrat večji višini v primerjavi s kontrolno skupino živali. Najvišje dosežena točka (vrh) v hipobarični komori se je zvišala za 16,6 % pri živalih, ki so prejemale 100 mg/kg telesne mase mumio. Količina retikulocitov* v krvi priča o povečani aktivnosti kostnega mozga. V času tretiranja kuncev z 1,7 do 3 % raztopine mumio, v hipobarični komori, se je aktivnost kostnega mozga povečala za 600 %. Avtorji so bili mnenja, da ta učinek ni povezan samo s povečanjem reakcije krvnega obtoka, temveč ima veliko vlogo pri znižanju občutljivosti živčnega sistema živali po kisiku (preglednica 16).

Preglednica 16. Opazovani parametri pri kuncih v hipobarični komori po N. A. Šelkovskem s soavtorji leta 1965

   opazovani parametri

   Kontrola

apliciranje mumio 58 dni, (mg/kg t.m.)

 

 

     20

     40

     100

  Maks. simulacija višine, (m)

 
 Prvi znaki kisikove lakote (m)

   
 Povečano št. eritro.,( x 1000)


 Zviš. koli. hemoglobina, (g %)

11900


7000


100


0,1

12420


9000


720


0,3

13280


12000


750


0,5

14280


13000


780


0,6

 
 V preglednici 16 je razvidno, da se pri zviševanju doze mineralne smole – mumio zmanjšuje občutljivost živali za kisik.

Znanstveniki so preučevali, koliko več fizičnih naporov živali zdržijo po aplikaciji z mumio. J. Nuralijev je opravil test, v katerem je preučeval podaljšanje časa plavanja živali, ki so bile aplicirane z različnimi dozami mineralne smole. S poskusi je potrjeno, da se je pri odmerku smole 50 mg/kg telesne mase čas plavanja laboratorijskih miši podaljšal za 37,5 %, pri odmerku smole 100 mg/kg telesne mase pa za 53 %.

N. Siroveško je preučevala vzdržljivost laboratorijskih miši pri teku. Aplicirana doza mumio 20 do 30 mg/kg telesne mase je podaljšala vzdržljivost pri teku za 123 %. Rezultati poskusov so se popolno ujemali z dobljenimi rezultati uporabe mineralne smole – mumio pri intenzivnem treningu športnikov.