MINERALNA SMOLA - MUMIO

Mineralna smola – mumio (latinsko: ASFALTUM PUNIABINUM) je prastara snov naravnega izvora in zgodovinsko »čudežno delujoči balzam«. V tradicionalni medicini vzhoda se že tisočletja uporablja pri zdravljenju različnih težav. V 60 letih 20. stoletja so jo iz pozabe prebudili v deželah južnega in srednjega vzhoda, celotne Azije, v arabskih deželah, v Afriki in tudi drugje po svetu.

       

Slike: 1 in 2 - videz nahajališča mineralne smole v neokrnjeni naravi

Mineralna smola se nabira v ekološko čistih območjih visokogorja na višinah med 1000 – 4000 m, v težko dostopnih skalnatih področjih visokogorja Pamir, Altaj in Tibet.. Različna ljudstva Južnega in Srednjega Vzhoda, Azije in arabskih dežel smolo imenujejo tudi Šilajit, Saladžidi, Bragšun ali Čao – tun. 
                                                             
 Terminološko se beseda mumio povezuje z grškim virom, vendar to ne drži. Raziskovalci mineralne smole domnevajo, da beseda »mum« (vosek) izvira iz koptskega ali perzijskega jezika. Koren besede je še danes aktualen v perzijskem in arabskem jeziku za bitumen in njemu podobne snovi; mummeia ali mumiyah. 

Slike 3 in 4:  Videz nepredelane mineralne smole - mumio   

Interes za mineralno smolo – mumio izven področij, kjer se je tradicionalno v večji meri uporabljala, se je pojavil najprej v državah nekdanje SZ. Ob »odkritju« so se zanjo zanimali zdravniki in znanstveniki predvsem v tistih regijah, kjer je že bila del tradicionalne medicine. Ta trend se je kasneje razširil na Rusijo in druge evropske države.                                               

Mumio in zanimanje zanjo je strokovna javnost spremljala s številnimi nesoglasji, celo z odprtimi spori. Za pristaše uradne medicine je bilo težko sprejeti očitne učinke delovanja smole zaradi njene kompleksne sestave. Priznanje in sprejetje so pogojevali z natančnimi določanjem kemične sestave in principi delovanja. Pri tako kompleksni sestavi naravnega zdravila je pogojevano nemogoče doseči na enak način kot pri sintetičnih zdravilih, ki imajo dve - tri aktivne sestavine. Vsekakor je bilo nujno potrebno resno analizirati kemično sestavo mineralne smole, objektivno oceniti rezultate zdravljenja določenih bolezni in vsaj poskusiti pojasniti osnovne principe delovanja, preden bo uvrščena v skupino odobrenih farmakoloških sredstev.

V času, ko so polemike še trajale, so posamezni zdravniki samoiniciativno začeli uporabljati mumio. Mogoče je bila takrat začrtana pot k večji uporabi smole, močnejša kot kasneje klinične raziskave in objavljanje dobljenih rezultatov.

Do polovice 80 let si je mumio smola priborila položaj in veliko popularnost. V uradni farmakopeji EU je opredeljena kot biostimulator in pomožno medicinsko sredstvo s specifičnim vonjem in okusom.                                                                                  
Z razvojem tehnologije in tehničnih pripomočkov so v 60 in 70 letih 20. stoletja znanstveniki iz različnih držav pričeli z resnim raziskovanjem smole in njenega delovanja pri različnih bolezenskih spremembah.

Znanstveniki so ugotovili naslednja dejstva: v mineralni smoli so prisotne živalske melanoidinske kisline, snovi značilne za humus ter velike količine mikroelementov, ki uravnoteženo učinkujejo na organizem. Rezultati številnih analiz in poskusov so pokazali, da so te snovi uporabne pri zdravljenju bolezni hrbtenice, prebavnega trakta, pri zdravljenju bolečin, vnetij, opeklin, kostnih zlomov, poškodbah mehkega tkiva in številnih drugih bolezenskih spremembah v organizmu ter krepitvi imunskega sistema in izboljšanju spremenjenega stanja krvotvornega tkiva. Uporaba mineralne smole je seveda odobrena ob ustrezni potrditvi farmacevtskega zakonodajalca posamezne države.

Ob številnih prehranskih dopolnilih, ki jih ponuja sodobna farmacija, je težko uveljaviti (razširiti) masovno uporabo mineralne smole.