Že v arabski, perzijski in celo starogrški kulturi se v mnogih zapisih pojavlja čudežna mineralna smola – mumio. Zapise o uporabnosti smole najdemo v delih filozofa in učitelja Aleksandra Makedonskega – Aristotela. Aristotel je pred 2500 leti opisal zdravilne lastnosti in je pokazal, kako se preverja kvaliteta ter pristnost mineralne smole. Po ohranjenih zapisih so v svoji praksi mumio uporabljali še filozofi in zdravniki: Hipokrat, Galen in Avicen.
Aristótel, starogrški filozof, 384 pr. n. št., Stagira, Trakija, † 7. marec 322 pr. n. št., Halkida, otok Evboja
Hipokrat s Kosa, grški antični zdravnik, okoli 460 pr. n. št, egejski otok Kos, Grčija, † okoli 380 pr. n. št, Larissa, Tesalija, Grčija. Hipokrat slovi kot ena najizjemnejših osebnosti v medicini vseh časov.
Klávdij Galén, starogrški zdravnik, pisec in filozof, 129, Pergam, Mysia, Anatolija, sedaj Bergama, Turčija, †199. Galen je študiral v Smirni, Korintu in v Aleksandriji.
Abu Ali al-Husajn ibn Abd Alah ibn Sina Balkhi, perzijski učenjak enciklopedične izobrazbe, okoli 980, Buhara, današnji Uzbekistan, † 1037, Hamadan, Iran.
Nekateri raziskovalci so mineralno smolo poskušali razglasiti za nekaj nadnaravnega, zavitega v legende in nedostopno navadnim smrtnikom. Univerzalno zdravilo »Panaceja vseh bolezni« se danes množično uporablja v Indiji, Pakistanu, Afganistanu, Nepalu, tudi v nekaterih arabskih deželah, v Afriki in Aziji. V državah nekdanje SZ mumio uporabljajo v azijskem delu teritorija, Kazahstanu, na Uralu, Zakavkazju in Sibiriji.
V 60 letih 20. stoletja so ruski znanstveniki, predvsem farmacevti in zdravniki klinik, usmerjeni v alternativno medicino, previdno začeli z raziskovanjem sestavin mineralne smole. Rezultate so predstavili na znanstvenih konferencah in simpozijih v Taškentu, Kijevu, Dušanbeju in Leningradu. Tako je beseda mumio (MYMИE) postala splošno sprejeta v ruski medicini in je pridobila mednarodno prepoznavnost.
Po eni od sprejetih teorij; Shilajit (izg. šiladžít) naj bi nastal po trku indijskega kontinenta z Azijo pred več kot 50 milijoni let in naj bi bil ostanek rastlinskih fosilov, ki so jih iz prvobitne vegetacije izoblikovali visoke temperature, vlaga in velikanski pritisk zemeljskih plasti. Med trkom – takrat je Himalaja tudi nastala – so ostali celotni deževni gozdovi ujeti pod milijoni ton zemlje, pritisk pa jih je počasi spremenil v bogato bioaktivno snov. Tako je shilajit ostanek prazgodovinske, prvobitne vegetacije, ki ni bila nikoli izpostavljena onesnaževanju.V ajurvedi shilajit velja za rasayano, kar pomeni, da obnovi življenjske funkcije oz. pomladi - poveča moč, vitalnost in okrepi imunski sistem. Omenjajo ga tudi v stari indijski in kitajski literaturi.
Zgodba pripoveduje, da so shilajit odkrili pripadniki himalajskih plemen, ki so opazovali tam živeče bele opice, kako se poleti selijo višje v pogorje. Pogosto so jih videli, kako tam ližejo smolasto snov, ki je mezela iz razpok med skalami. V davnih časih so se ljudje tudi med opazovanjem živali marsikaj naučili o zdravilnih snoveh, zato so zasluge za veliko moč, dolgoživost in modrost belih opic pripisali shilajitu. Iz radovednosti so tudi sami poskušali to nenavadno smolo in pri sebi opazili veliko izboljšanje zdravja in povečanje vzdržljivosti. Imeli so več energije, manj težav s prebavo, boljše spolno življenje, boljši spomin ipd. Sčasoma so tradicionalni zdravilci izpopolnili načine za prečiščevanje substance; v vaseh po Himalaji pa je še danes moč srečati ljudi, ki prodajajo surov shilajit v obliki kamnov.
Hiter razvoj farmakologije v zadnjih 45 letih je v mnogih državah sveta eno najbolj osupljivih naravnih zdravil tako odrinil v pozabo.